POLITIKE NA PODROČJU AKTIVNEGA STARANJA

Slovenščina

V vseh evropskih deželah narašča delež starejše populacije. Ta demografska značilnost vpliva na zdravstveno stanje, družbeno blaginjo, zaposlovanje ter pokojninski sistem. Glede na razpoložljive podatke, približno 14% starejših v EU nima otrok (posledično tudi ne vnukov) in so zato bolj ranljivi ter občutljivi pri pomanjkanju podpore s strani družinskih članov in tako tudi splošnega dobrega počutja, ko postajajo še starejši.

Staranje je povezano z večimi tveganji, kot je npr. depresija.  Tudi kakšnih 10/15% oseb starejših od 65 let so bodisi kronično bolni ali pa jih te bolezni ogrožajo. Veliko tveganje predstavlja tudi revščina, (ta znaša na Češkem in v Španiji med 9 in10% ter med 20 in 21% na Poljskem, v Litvi, Grčiji in na Portugalskem), ki je toliko večja kolikor nižji je bil prihodek, povezana je s prekinitvami delovnih razmerij, ki so jih starejši v aktivni dobi imeli, kar vse vpliva na višino njihove pokojnine. Našteti dejavniki tveganja skupaj imajo velik negativen vpliv na starejše, posebej na ženske in na ljudi z nižjo izobrazbeno strukturo, kar posledično vpliva na njihovo zdravje in stopnjo aktivnosti v poznejših letih.

V odgovor tem tendencam so bile na nivoju EU izdelane politike, startegije na področju staranja, posebej za aktivno staranje. Te politike pa so lahko najbolj učinkovite, ko zajemajo celotno področje življenja – družinske politike, politike na področju skupnosti, trg dela, politike na področju zdravja in sociale.

Starejši imajo v glavnem nižjo izobrazbo od mlajših generacij. Z namenom, da bi resnično prodrli s konceptom aktivnega staranja, bodo tečaji, delavnice in seminarji pripravljeni tako, da bodo podpirali starejše odrasle, da bodo le ti postali in ostali aktivni.  Odgovorni za ustvarjanje the politik so se odzvali in odprli ter podprli diskusijo o vseživljenjskem učenju na ravni EU. Nekaj the politik je na kratko predstavljeno spodaj.

Primeri evropskih politik

Strateški okvir izobraževanja in usposabljanja[1]

Politike na področju izobraževanja in usposabljanja so pridobile zagon s sprejemom Lizbonske strategije leta 2000, s krovnim programom EU s poudarkom na rasti in zaposljivosti ter prenove trga zaposlovanja. Strategija pripoznava, da sta znanje in inovativnost, ki jo le ta spodbuja, najdragocenejši evropski vrednosti, sploh v luči povečane svetovne konkurence.

Evropski načrt za izobraževanje odraslih[2]

Prenovljen evropski načrt za izobraževanje odraslih temelji na leta 2006 sprejetem načrtu Komunikacija v izobraževanju odraslih in temu sledečemu Akcijskemu načrtu Izobraževanja odraslih 2008-2010.  Je nadgradnja Strateškega okvirja za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju, ET2020 iz perspektive izobraževanja odraslih in ga je treba razumeti v kontekstu strategije Evropa 2020 in njenih ciljev za zmanjšanje osipa v šolah ter za povečanje dokončanja izobraževanja na terciarni stopnji za vse starostne skupine.

Terminologija evropske politike za izobraževanje in usposabljanje[3]

Za potrebe boljšega razumevanja evropskih politik na področju izobraževanja in usposabljanja, je izdelan večjezični slovar izrazov v Angleškem, Španskem, Nemškem, Francoskem, Italijanskem in Portugalskem jeziku. Namenjen je raziskovalcem kakor tudi vsem ostalim, ki se ukvarjajo z izobraževanji in usposabljanji. Slovar je obnovljena in razširjena različica "Terminologija s področja politik poklicnega usposabljanja", ki ga je izdal Cedefop leta 2004. Izbranih je bilo 100 ključnih izrazov s področja izobraževalnih politik.

Definicija in izbor ključnih kompetenc

Kompetenca je vse kaj več kot le znanja in spretnosti. Vključuje sposobnost soočanja z zapletenimi zahtevami, tudi mobilizacijo in črpanje iz lastnih psihosocialnih virov v posebnih okoliščinah. Dokument OECD-ja "Definicija in izbor ključnih kompetenc" je bil oblikovan za združitev širokega razpona stališč strokovnjakov in interesnih skupin, za izdelavo skladnih in splošno sprejetih analiz o tem, katere ključne kompetence so nujne v sodobnem svetu. Omenjene so tri kompetence, ki dajejo dober občutek za delo v projektu s starejšimi, kakor tudi z ostalimi skupinami:  delovati samostojno, komunicirati s heterogenimi, mešanimi  skupinami ter interaktivna uporaba orodij - IKT npr.

Ključne kompetence za vseživljenjsko učenje[4]

Ključne kompetence v vseživljenjskem učenju za evropsko prebivalstvo, opredeljuje dokument "Okvir evropskih priporočil". Tukaj so kompetence opredeljene kot kombinacija znanj, spretnosti in osebnih stališč do konteksta. Ključne kompetence so tiste, ki jih posameznik potrebuje za osebno izpolnitev in razvoj, aktivno državljanstvo, družbeno vključenost in zaposljivost. Tako imamo 8 ključnih kompetenc:

  1. Komunikacija v materinem jeziku
  2. Komunikacija v tujem/ih jeziku/ih
  3. Kompetence na področju matematike, znanosti in tehnologije
  4. Digitalne kompetence
  5. Učenje učenja
  6. Socialne in državljanske kompetence
  7. Občutek za iniciative in podjetništvo
  8. Kulturna ozaveščenost in izražanje

Vloga prostovoljstva v aktivnem staranju[5]

Svet evropske unije je v 39-ih točkah sprejel sklepe, ki povzemajo vlogo aktivnosti in socialnih politik. Posebej spodbuja vlogo prostovoljstva na formalnem, neformalnem in informalnem nivoju.